Razstave
Petek, 21. septembra 2007
Ob 19.00 uri: Fotogalerija APT, Prešernov trg 3, Novo mesto
ŽIVA NARAVA/UNSTILL LIFE (ON-LINE)
Christel Boertjes (Nizozemska)
Ob 20.00 uri: Dolenjski muzej - Jakčev dom, Sokolska ulica 1, Novo mesto
KAZATI RESNIČNOST/COVERING THE REAL (ON-LINE)
Jaka Adamič, Jure Eržen, Manca Juvan, Jože Suhadolnik
Kustos: Brane Kovič
Predavanja / projekcije / diskusije
Sobota, 22. septembra 2007
APT, Prešernov trg 3, Novo mesto
Od 9.30 do 10.00: prihod udeležencev
Uvod
Sandra Kržić Roban: RECI MI ŠTO VIDIŠ / POVEJ MI, KAJ VIDIŠ (predavanje)
V zadnjih desetletjih so vse manj opazne razlike med umetniškimi in neumetniškimi predstavitvam, raziskujejo se možnosti interaktivnih, procesualnih podob in njihovega vpliva. Postopoma se izgubljajo zgodovinske, do sedaj običajne razlike med ustvarjalcem in gledalcem, digitalizacija na mnogih področjih delovanja pa pospešuje procese opazovanja in razumevanja prikazanega. Podobe niso več vezane na določene kraje, z njimi se manipulira - pogosto v neznani/nekontrolirani smeri. Eden od temeljnih principov delovanja je cut-and-paste, ki je postal osnovna značilnost sodobnih predstavitev in kulturne produkcije. Možnost uporabe računalniške tehnologije in dostopnost interneta pa sta omogočila ljudem sodelovanje v procesih, do katerih prej niso imeli dostopa. Zaradi vsega naštetega se je spremenil odnos do umetnosti, posamezno delo izgublja pomen, umešča se ga v drugačen kontekst, neodvisen od prvotne ideje avtorja. Fotografija že dolgo ni več rezultat "objektivne observacije", podvržena je občutljivim modifikacijam, pri katerih sta verodostojnost in resničnost postali vprašljivi.
Ali je fotografija to, kar vidimo? Ali je "samo" sprožilec, ki bo spodbudil niz spominov, razmišljanj, drugačnih razumevanj sveta, ki ga gledamo z namenom, da bi ga videli. Končnega odgovora ni in frustracija, ki izhaja iz te negotovosti, je stalna. Resnica o videni stvarnosti pa ostaja še naprej v domeni individualnih razumevanj narave prikazov, s katerim naj bi prikazali pa tudi dokazali vso zapletenost in negotovost procesa prikazovanja samega.
Lucia Nimcova: WORK DEMONSTRATION / PREDSTAVITEV DELA (projekcija)
V vzhodni Evropi skušajo vsi ubežati zgodovini. Bolj ko bežimo proč od nje, bolj se nam zgodovina približuje z druge strani sveta. Zavedla sem se, da se ne morem prilagoditi temu masovnemu pozabljanju. V prašni sobici poleg straniše kulturne ustanove sem našla na tisoče starih negativov. Začela se je nočna izmena skeniranja materiala. Koliko podobnih dokumentov je končalo v smeteh? Izmed tisočih sem jih izbrala nekaj. Brez mene ne bi preživeli. Sem torej avtorica? Začela sem iz gole radovednosti in še vedno nisem končala, čeprav je preteklo že več kot leto ...
V arhivu je shranjena fotografska dokumentacija uradnih kulturnih in "propagandnih" dejavnosti mesta, kjer sem se rodila, v času komunizma. Poznam ljudi in kraje ... in na nekaterih slikah sem našla sebe. Tudi jaz sem dokumentirana. Začela sem fotografirati iste kraje, na katerih so bile posnete arhivske slike. Kako preteklost vpliva na prihodnost? Z vsako sliko, ki jo na novo skeniram, se porajajo nova vprašanja.
Matjaž Berger: ALAIN BADIOU, XX.STOLETJE IN PROBLEM REALNEGA V VIZUALNEM (predavanje)
Osnovna predpostavka predavanja stoji na razmerju med dejanskostjo in dez*iluzijo podob, figur, ikonoklazmov XX.stoletja.
Če stavek Walterja Benjamina - da ni dokumenta civilizacije, ki ne bi bil hkrati dokument barbarstva - vzamemo dovolj radikalno, in ga transparentno povežemo s simbolnim, realnim in imaginarnim XX.stoletja, potem dobimo arheologijo podtalnega, skritega, nezavednega, ideološkega, historičnega v obliki, ki je hkrati dokument in analiza, ki je hkrati objekt in subjekt neke prakse, neke poti antagonizmov, prelomov, epistemoloških rezov in sestopov v imaginarije in simulakre, v geste in potujitvene učinke, kjer je bila fotografija, ta zamrznjena resnica ujetega časa, notranji pogoj in dokazni postopek za upravičenost sestopa v misli časa in prostora.
Ali drugače: katera podoba dejanskosti je močnejša, prepričljivejša, bližja "resnici resnice" - indeks borze na Wall Sreetu ali od udarcev zmasakrirani obraz Mohameda Alija ? Ali ne igre v obeh primerih za brazgotino ali madež različnih strani istega dolarskega kovanca...
Diskusija (vodi Vasja Nagy)
Opoldanski odmor
Hynek Alt: PHOTOGRAPHER / FOTOGRAF (video)
Hynek Alt: Fotograf. Ime in priimek: Poklic. Vizitka, identifikacija, samopredstavitev. Ko govorimo o fotografiji, je bolje uporabljati izraz samoportret. Ko govorimo o Hyneku Altu, fotografu, je bolje upotabljati izraz video tujca.
Hynek Alt: Fotograf. Avtor: Naslov. Podpis, samopotrjevanje, samoizražanje. Gre za dvojno distanco: fotograf Hynek Alt portretira Fotografa s premikajočo podobo tujca. Morda gre za njegovo slovo fotografiji (stvar lahko definiramo šele, ko se zaključi - Hynek Alt: Fotograf).
Mogoče lahko podoba Fotografa nastane šele po tem, ko presežemo meje fotografije in medij dojamemo od zunaj; na primer, s pomočjo gibljive podobe. Vendar pa bi bilo absurdno govoriti o fotografiji kot o nečem statičnem. Tu se raje ukvarjamo z njenimi mejami - postopamo okrog njih. Gre za prav tisto drsenje okrog robov, ki ga je Hackenschmied prikazal v svojem Aimless Walk ('Hod brez cilja'), filmskem portretu o fotografski gesti. Altov pristop je minimalističen: situacijo zameji in stisne tako, da jo prenese v studio; fotografa zapre v minimalen prostor in ga s tem prisili, da razkrije svoje bistvo: hod brez cilja je se skrei na obotavljivo postopanje (najmanjši model tega gibanja je vizualno pregledovanje).
Bistvo fotografa je njegova gesta: nihanje pozornosti, natančni gibi, približevanje in oddaljevanje. Flusser opisuje fotografovo gesto iskanja pozdrava kot ťfenomenološki dvomŤ, ki se skuša približati fenomenu z neprestanim menjavanjem zornih kotov. "Fotograf dvomi, a vendar so njegovi dvomi drugačne narave kot znanstveni, verski ali eksistencialni dvomi. Gre za novo vrsto dvoma, v katerem so oklevanje in odločitve zmleti v prah - gre za kvanten, atomski dvom." Fotograf ne zavzame enega samega zornega kota, ampak zavzame toliko zornih kotov kot je le mogoče (zaslonka se kar naprej odpira in zapira). Za kakšen odnos gre, kakšno pozicijo zavzame?
At the still point of the turning world. Neither flesh nor fleshless;
Neither from nor towards; at the still point, there the dance is,
But neither arrest nor movement. And do not call it fixity,
Where past and future are gathered. Neither movement from nor towards,
Neither ascent nor decline. Except for the point, the still point,
There would be no dance, and there is only the dance.
I can only say, there we have been: but cannot say where.
And I cannot say, how long, for that is to place it in time.
(T.S. Eliot, Four Quartets)
Fotografsko gesto se pogosto primerja z gesto lovca na preži. Vendar pa presega kategorije aktivnega in pasivnega, ker sta fotograf in fotoaparat združena v eni sami neločljivi funkciji. Kot Jean-Luc Godard pravi v svojem avtoportretu, umetnik ni toliko ustvarjalec ali izdelovalec, kolikor je prejemnik: "Zame kamera ne more biti orožje, saj ni naprava, ki pošilja, ampak naprava, ki sprejema." Samoportret naj zato ne bi prikazal umetnika samega, ampak tisto, kar on dojema: ne gre za to, kaj on misli o filmu ali fotografiji, ampak kaj ti mediji naredijo iz njega.
Vidimo, kaj nam kažejo podobe Hyneka Alta. Kaj vidi njegov Fotograf? Hynek Alt: Fotografa, seveda. Človek lahko vidi sebe le kot podobo.
Besedilo: Tomáš Dvořák
Brane Kovič: KAZATI RESNIČNOST / COVERING THE REAL (predavanje)
Položaj reportažne fotografije se je temeljito spremenil v šestdesetih letih minulega stoletja, ko je v sfero prikazovanja aktualnih dogodkov odločno in prepričljivo vstopila televizija. Novo obdobje množične distribucije podob je med drugim radikalno poseglo tudi na teritorij klasičnih vizualnih praks prek uporabe mehanskih postopkov reproduciranja, ki jih je v slikarstvu in grafiki posebej udejanjal pop-art. Z zavestno ukinitvijo normativa "avtorskega rokopisa" je prišlo takorekoč do izenačenja umetniške stvaritve in slike za najširše množice.
Narava fotografij, namenjena objavi v tiskanih medijih, je dvojna, pravzaprav protislovna, saj nam po eni strani kažejo oziroma razkrivajo resnično dogajanje v določenem prostorskem in časovnem kontekstu, po drugi pa ga hkrati že interpretirajo, prikazujejo s povsem določenega (subjektivnega, nazorsko angažiranega, vrednostnega...) vidika. Da resničnost "postane podoba", je treba znati iz nje iztrgati konkretno situacijo ter jo prestrukturirati v kategorijo simbolnega reda, ki lahko funkcionira tudi brez spremljevalnega besedila. Presežna vrednost reportažne fotografije se vzpostavlja prav s preseganjem gole dokumentarnosti, skozi distanco, ki jo premišljeno artikuliranje izbranega motiva izkaže tako na formalni kot na intencionalni ravni.
Diskusija (vodi Vasja Nagy) in zaključek
Predavanja bodo potekala v slovenskem, hrvaškem in angleškem jeziku.
Petek, 21. septembra 2007
Ob 19.00 uri: Fotogalerija APT, Prešernov trg 3, Novo mesto
ŽIVA NARAVA/UNSTILL LIFE (ON-LINE)
Christel Boertjes (Nizozemska)
Ob 20.00 uri: Dolenjski muzej - Jakčev dom, Sokolska ulica 1, Novo mesto
KAZATI RESNIČNOST/COVERING THE REAL (ON-LINE)
Jaka Adamič, Jure Eržen, Manca Juvan, Jože Suhadolnik
Kustos: Brane Kovič
Predavanja / projekcije / diskusije
Sobota, 22. septembra 2007
APT, Prešernov trg 3, Novo mesto
Od 9.30 do 10.00: prihod udeležencev
Uvod
Sandra Kržić Roban: RECI MI ŠTO VIDIŠ / POVEJ MI, KAJ VIDIŠ (predavanje)
V zadnjih desetletjih so vse manj opazne razlike med umetniškimi in neumetniškimi predstavitvam, raziskujejo se možnosti interaktivnih, procesualnih podob in njihovega vpliva. Postopoma se izgubljajo zgodovinske, do sedaj običajne razlike med ustvarjalcem in gledalcem, digitalizacija na mnogih področjih delovanja pa pospešuje procese opazovanja in razumevanja prikazanega. Podobe niso več vezane na določene kraje, z njimi se manipulira - pogosto v neznani/nekontrolirani smeri. Eden od temeljnih principov delovanja je cut-and-paste, ki je postal osnovna značilnost sodobnih predstavitev in kulturne produkcije. Možnost uporabe računalniške tehnologije in dostopnost interneta pa sta omogočila ljudem sodelovanje v procesih, do katerih prej niso imeli dostopa. Zaradi vsega naštetega se je spremenil odnos do umetnosti, posamezno delo izgublja pomen, umešča se ga v drugačen kontekst, neodvisen od prvotne ideje avtorja. Fotografija že dolgo ni več rezultat "objektivne observacije", podvržena je občutljivim modifikacijam, pri katerih sta verodostojnost in resničnost postali vprašljivi.
Ali je fotografija to, kar vidimo? Ali je "samo" sprožilec, ki bo spodbudil niz spominov, razmišljanj, drugačnih razumevanj sveta, ki ga gledamo z namenom, da bi ga videli. Končnega odgovora ni in frustracija, ki izhaja iz te negotovosti, je stalna. Resnica o videni stvarnosti pa ostaja še naprej v domeni individualnih razumevanj narave prikazov, s katerim naj bi prikazali pa tudi dokazali vso zapletenost in negotovost procesa prikazovanja samega.
Lucia Nimcova: WORK DEMONSTRATION / PREDSTAVITEV DELA (projekcija)
V vzhodni Evropi skušajo vsi ubežati zgodovini. Bolj ko bežimo proč od nje, bolj se nam zgodovina približuje z druge strani sveta. Zavedla sem se, da se ne morem prilagoditi temu masovnemu pozabljanju. V prašni sobici poleg straniše kulturne ustanove sem našla na tisoče starih negativov. Začela se je nočna izmena skeniranja materiala. Koliko podobnih dokumentov je končalo v smeteh? Izmed tisočih sem jih izbrala nekaj. Brez mene ne bi preživeli. Sem torej avtorica? Začela sem iz gole radovednosti in še vedno nisem končala, čeprav je preteklo že več kot leto ...
V arhivu je shranjena fotografska dokumentacija uradnih kulturnih in "propagandnih" dejavnosti mesta, kjer sem se rodila, v času komunizma. Poznam ljudi in kraje ... in na nekaterih slikah sem našla sebe. Tudi jaz sem dokumentirana. Začela sem fotografirati iste kraje, na katerih so bile posnete arhivske slike. Kako preteklost vpliva na prihodnost? Z vsako sliko, ki jo na novo skeniram, se porajajo nova vprašanja.
Matjaž Berger: ALAIN BADIOU, XX.STOLETJE IN PROBLEM REALNEGA V VIZUALNEM (predavanje)
Osnovna predpostavka predavanja stoji na razmerju med dejanskostjo in dez*iluzijo podob, figur, ikonoklazmov XX.stoletja.
Če stavek Walterja Benjamina - da ni dokumenta civilizacije, ki ne bi bil hkrati dokument barbarstva - vzamemo dovolj radikalno, in ga transparentno povežemo s simbolnim, realnim in imaginarnim XX.stoletja, potem dobimo arheologijo podtalnega, skritega, nezavednega, ideološkega, historičnega v obliki, ki je hkrati dokument in analiza, ki je hkrati objekt in subjekt neke prakse, neke poti antagonizmov, prelomov, epistemoloških rezov in sestopov v imaginarije in simulakre, v geste in potujitvene učinke, kjer je bila fotografija, ta zamrznjena resnica ujetega časa, notranji pogoj in dokazni postopek za upravičenost sestopa v misli časa in prostora.
Ali drugače: katera podoba dejanskosti je močnejša, prepričljivejša, bližja "resnici resnice" - indeks borze na Wall Sreetu ali od udarcev zmasakrirani obraz Mohameda Alija ? Ali ne igre v obeh primerih za brazgotino ali madež različnih strani istega dolarskega kovanca...
Diskusija (vodi Vasja Nagy)
Opoldanski odmor
Hynek Alt: PHOTOGRAPHER / FOTOGRAF (video)
Hynek Alt: Fotograf. Ime in priimek: Poklic. Vizitka, identifikacija, samopredstavitev. Ko govorimo o fotografiji, je bolje uporabljati izraz samoportret. Ko govorimo o Hyneku Altu, fotografu, je bolje upotabljati izraz video tujca.
Hynek Alt: Fotograf. Avtor: Naslov. Podpis, samopotrjevanje, samoizražanje. Gre za dvojno distanco: fotograf Hynek Alt portretira Fotografa s premikajočo podobo tujca. Morda gre za njegovo slovo fotografiji (stvar lahko definiramo šele, ko se zaključi - Hynek Alt: Fotograf).
Mogoče lahko podoba Fotografa nastane šele po tem, ko presežemo meje fotografije in medij dojamemo od zunaj; na primer, s pomočjo gibljive podobe. Vendar pa bi bilo absurdno govoriti o fotografiji kot o nečem statičnem. Tu se raje ukvarjamo z njenimi mejami - postopamo okrog njih. Gre za prav tisto drsenje okrog robov, ki ga je Hackenschmied prikazal v svojem Aimless Walk ('Hod brez cilja'), filmskem portretu o fotografski gesti. Altov pristop je minimalističen: situacijo zameji in stisne tako, da jo prenese v studio; fotografa zapre v minimalen prostor in ga s tem prisili, da razkrije svoje bistvo: hod brez cilja je se skrei na obotavljivo postopanje (najmanjši model tega gibanja je vizualno pregledovanje).
Bistvo fotografa je njegova gesta: nihanje pozornosti, natančni gibi, približevanje in oddaljevanje. Flusser opisuje fotografovo gesto iskanja pozdrava kot ťfenomenološki dvomŤ, ki se skuša približati fenomenu z neprestanim menjavanjem zornih kotov. "Fotograf dvomi, a vendar so njegovi dvomi drugačne narave kot znanstveni, verski ali eksistencialni dvomi. Gre za novo vrsto dvoma, v katerem so oklevanje in odločitve zmleti v prah - gre za kvanten, atomski dvom." Fotograf ne zavzame enega samega zornega kota, ampak zavzame toliko zornih kotov kot je le mogoče (zaslonka se kar naprej odpira in zapira). Za kakšen odnos gre, kakšno pozicijo zavzame?
At the still point of the turning world. Neither flesh nor fleshless;
Neither from nor towards; at the still point, there the dance is,
But neither arrest nor movement. And do not call it fixity,
Where past and future are gathered. Neither movement from nor towards,
Neither ascent nor decline. Except for the point, the still point,
There would be no dance, and there is only the dance.
I can only say, there we have been: but cannot say where.
And I cannot say, how long, for that is to place it in time.
(T.S. Eliot, Four Quartets)
Fotografsko gesto se pogosto primerja z gesto lovca na preži. Vendar pa presega kategorije aktivnega in pasivnega, ker sta fotograf in fotoaparat združena v eni sami neločljivi funkciji. Kot Jean-Luc Godard pravi v svojem avtoportretu, umetnik ni toliko ustvarjalec ali izdelovalec, kolikor je prejemnik: "Zame kamera ne more biti orožje, saj ni naprava, ki pošilja, ampak naprava, ki sprejema." Samoportret naj zato ne bi prikazal umetnika samega, ampak tisto, kar on dojema: ne gre za to, kaj on misli o filmu ali fotografiji, ampak kaj ti mediji naredijo iz njega.
Vidimo, kaj nam kažejo podobe Hyneka Alta. Kaj vidi njegov Fotograf? Hynek Alt: Fotografa, seveda. Človek lahko vidi sebe le kot podobo.
Besedilo: Tomáš Dvořák
Brane Kovič: KAZATI RESNIČNOST / COVERING THE REAL (predavanje)
Položaj reportažne fotografije se je temeljito spremenil v šestdesetih letih minulega stoletja, ko je v sfero prikazovanja aktualnih dogodkov odločno in prepričljivo vstopila televizija. Novo obdobje množične distribucije podob je med drugim radikalno poseglo tudi na teritorij klasičnih vizualnih praks prek uporabe mehanskih postopkov reproduciranja, ki jih je v slikarstvu in grafiki posebej udejanjal pop-art. Z zavestno ukinitvijo normativa "avtorskega rokopisa" je prišlo takorekoč do izenačenja umetniške stvaritve in slike za najširše množice.
Narava fotografij, namenjena objavi v tiskanih medijih, je dvojna, pravzaprav protislovna, saj nam po eni strani kažejo oziroma razkrivajo resnično dogajanje v določenem prostorskem in časovnem kontekstu, po drugi pa ga hkrati že interpretirajo, prikazujejo s povsem določenega (subjektivnega, nazorsko angažiranega, vrednostnega...) vidika. Da resničnost "postane podoba", je treba znati iz nje iztrgati konkretno situacijo ter jo prestrukturirati v kategorijo simbolnega reda, ki lahko funkcionira tudi brez spremljevalnega besedila. Presežna vrednost reportažne fotografije se vzpostavlja prav s preseganjem gole dokumentarnosti, skozi distanco, ki jo premišljeno artikuliranje izbranega motiva izkaže tako na formalni kot na intencionalni ravni.
Diskusija (vodi Vasja Nagy) in zaključek
Predavanja bodo potekala v slovenskem, hrvaškem in angleškem jeziku.
